De musica disserenda V/1, ur. Jurij Snoj

Spremne strani (v .pdf formatu)

 

Rudolf Flotzinger
Zur Verschriftlichung sogennanter primitiver Mehrstimmigkeit
(
K vprašanju zapisovanja t. i. primitivnega večglasja)

IZVLEČEK: Poleg komponiranega večglasja je v srednjeveški in novoveški zgodovini glasbe obstajalo tudi preprosto večglasno petje, t. i. primitivna polifonija. Zapisi te glasbe, ki se v mnogih pogledih razlikujejo od zapisov komponiranega večglasja, razkrivajo tako svojsko funkcijo zapisanega kot tudi svojsko funkcijo zapisov; ti niso niti deskriptivni niti preskriptivni; ni jih mogoče imeti niti za zapise že obstoječe glasbe niti za izvajalcem namenjene skladateljske zapise.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Stefan Engels
Mittelalterliche Notationen und ihre Bedeutung für eine musikalische Interpretation in einstimmigen Gesängen
(Tipi srednjeve
ških glasbenih pisav in njihov pomen pri glasbenem interpretiranju enoglasnih spevov)

IZVLEČEK: Izvajanje srednjeveške glasbe vključuje tri stopnje: znanstveno transkribiranje srednjeveških glasbenih zapisov, interpretiranje njihovega pomena, in dejansko izvajanje, ki je odvisno od umetniške naravnanosti interpreta ter njegovega poslušalstva.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Michael Talbot
The horizontal spacing of musical symbols: a brief historical overview
(
Horizontalno razporejanje glasbenih simbolov: kratek zgodovinski pregled)

IZVLEČEK: V obdobju, ki zajema približno zadnjih 350 let, se je horizontalno razporejanje notnih znakov in pavz spremenilo. Način, pri katerem prevladuje načelo enakomerne razporeditve simbolov (najbolj ekonomičen način z ozirom na prostor), je zamenjal drugi, kjer je odločilno natančno vertikalno podpisovanje glasbeno sovpadajočih simbolov, v manjši meri pa prenos časovnega trajanja na horizontalo. Referat preiskuje razlog za spremembo in nekatere od njenih učinkov.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Matjaž Barbo
Duh in črka glasbe
(
The spirit and the letter of music)

IZVLEČEK: V 19. stoletju je podčrtano nasprotje med glasbenim tekstom in njegovo izvedbo. Zdi se, da se v kontrastu med neulovljivim, vsem umetnostim enakim duhom ter črko glasbenega teksta kažejo stara nasprotja, ki jih čas s poudarjeno individualizacijo glasbenega dela še poglablja. Estetska normativnost glasbenega dela je uveljavila navidezni koncept samoregulirajoče avtonomnosti, ki pa vendar opozarja, da se glasba morda nikoli ni zares odrekla zunanjemu referenčnemu sistemu.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Marina Chernaya
A pianist and figurative writing
(
Pianist in glasbena figuralika)

IZVLEČEK: Tako v stari kot v novi klavirski glasbi je prisotna značilna klavirska figuralika, ki je v primeru velikih glasbenih del neločljivo povezana s skladateljevo kompozicijsko tehniko in njegovim načinom glasbenega mišljenja. Ob študiju klavirskih glasbenih del je potrebno upoštevati tudi način, kako je skladatelj svojo kompozicijo notiral, saj je le po tej poti mogoče najti ključ za pravo razumevanje in interpretiranje njegovih zamisli.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Alenka Bagarič
Izvajalska predloga ali umetniška izdelava: primer lutenjskih tabulatur Giacoma Gorzanisa
(
A guide to performance or a composer’s text: the case of Giacomo Gorzanis’ lute tabulatures)

IZVLEČEK: Članek problematizira namen in način transkribiranja lutenjskih tabulatur tržaškega lutnjista Giacoma Gorzanisa s srede 16. stoletja ter pomen tabulaturnega zapisa, ki v svoji izvirni obliki najpopolnejše združuje navodila za izvajalce in informacije o glasbeni vsebini.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Eva Veselovská
Choralnotationen der mittelalterlichen liturgischen Kodizes des 14. und 15. Jahrhunderts in slowakischen Archivbeständen
(Notacija srednjeve
ških liturgičnih rokopisov 14. in 15. stol. v slovaških hraniščih)

IZVLEČEK: V slovaških arhivskih zbirkah je 15 v celoti ohranjenih notiranih kodeksov: pet  bratislavskih antifonalov (Bratislavski antifonal I, II, III, IV, 15. stol., se poslužujejo metensko-gotske notacije, Bratislavski antifonal V, 15. stol., pa češke notacije); Bratislavski misal I (esztergomska notacija, 14. stol.); Notirani misal Nr. 387 nekdanje Licejske biblioteke v Bratislavi (kvadratna notacija, 13. stol.); Kartuzijanski gradual-psalter iz Martina (kvadratna notacija, 15. stol.); Psalter iz Košic in Misal iz Vzhodnoslovaškega muzeja v Košicah (metensko-gotska notacija, 14.–15. stol.); Evangelijar iz Nitre (ekfonetski znaki, 12. stol.); dva rokopisa iz Prešova (metensko-gotska notacija, 14. stol.);  dva kodeksa iz Spišske: Gradual Georgiusa iz Kezmaroka in Antifonal iz Spišske (metensko-gotska notacija, 15. stol.).

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Katarina Šter
Paleografske značilnosti rokopisa MS 273 iz Univerzitetne knjižnica v Gradcu
(
Notational characteristics of manuscript MS 273 at the Graz University library)

IZVLEČEK: Rokopis (MS) 273 iz kartuzije Žiče s konca 13. stoletja, ki ga hrani Univerzitetna knjižnica v Gradcu (UB Graz), je eden najstarejših kartuzijanskih antifonarjev. Po domnevah nekaterih avtorjev ga je napisalo več pisarjev in notatorjev, vendar le-ti v literaturi niso natančneje opredeljeni. Razprava predstavlja glavne paleografske lastnosti kodeksa s poudarkom na razlikah v zapisu besedila in v notaciji ter pri tem poskuša najti odgovor na vprašanje o številu in značilnostih različnih kopistov, ki so sodelovali pri pisanju rokopisa.

Celotni članek (v .pdf formatu)

 

Jurij Snoj
Climacus v Breviarium notatum Strigoniense in gregorijanska modalnost
(
The climacus in the Breviarium notatum Strigoniense and the Gregorian modality)

IZVLEČEK: V Breviarium notatum Strigoniense (kompiliranim konec 13. stol. v Esztergomu) se pojavljata dve obliki climacusa: običajno je prvi ton znaka zapisan z dvojnim punctumom, mestoma pa se pojavlja tudi oblika, kjer je prvi ton znaka podan le z enim punctumom. Oba znaka nastopata bodisi samostojno bodisi kot sestavina širših sestavljenih znakov. Climacus z dvojnim punctumom nastopa zlasti na ključnih tonih modusov; na teh tonih se pojavlja tudi climacus z enojnim punctumom, vendar ne tako izrazito. Iz tega je mogoče sklepati, da je prvi ton climacusa z dvojnim punctumom podaljšan oz. na neki način poudarjen, in da je med obema oblikama znaka rahel pomenski razloček. Vendar se zdi, da pisec pri razločevanje dveh oblik znaka ni bil dosleden; znak z dvojnim punctumom je uporabljal tudi za zapis običajnega postopa treh ali več tonov v smeri navzdol.

Celotni članek (v .pdf formatu)