De musica disserenda III/1, ur. Nataša Cigoj Krstulović

Spremne strani (v .pdf formatu)

 

Vjera Katalinić
To the "Immortal composer": on the reception of Mozart's operas in 19th-century Zagreb
("Nesmrtnemu skladatelju": o recepciji Mozartovih oper v Zagrebu v 19. stoletju) 

VSEBINA: Mozartovi operi Don Giovanni in Die Zauberflöte sta bili v Zagrebu uprizorjeni šele po letu 1830. Članek se ukvarja z njuno recepcijo skozi analizo kritik Mozartovih oper v pomembnejših zagrebških časopisih 19. stoletja v kontekstu zagrebškega glasbenega oziroma operetnega življenja, z analizo domačih interpretativnih in odrskih zmogljivosti, z glasbeno kritiko in poročili o odzivih občinstva.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Marta Ottlová, Milan Pospíšil
Zum Rezeptionsgeschichtlichen Hintergrund der tschechischen Nationaloper
(K ozadju zgodovine recepcije češke nacionalne opere)

VSEBINA: Študija sledi spremembam, ki so se pojavljale v sklopu pojmov, povezanih z idejo o češki nacionalni operi, od začetka njene opredelitve do konca sedemdesetih let 19. stoletja, to je do časa, ko je češko glasbeno občinstvo sprejelo individualni kompozicijski slog Bedřicha Smetane kot slog, ki predstavlja nacionalno glasbo. Osredotoča se ne le na teoretske vidike, ampak tudi na vrste recepcije naraščajoče izvirne češke operne ustvarjalnosti.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Grzegorz Zieziula
Between utilitarian and autonomous: Polish opera in the second half of the nineteenth century
(Med uporabnim in avtonomnim: poljska opera v drugi polovici 19. stoletja)

VSEBINA: Varšavska premiera Moniuszkove opere Halka (1858) je odprla pot do bolj ambicioznih opernih del na Poljskem. Opere, ki so bile napisane proti koncu stoletja, med njimi Livia Quintilla Zygmunta Noskowskega in Philaenis Romana Statkowskega, so bile premišljen izraz umetniške avtonomije. Pripravile so osnovo za operno ustvarjalnost generacije Karola Szymanowskega.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Stane Granda
Glasba in narodna zavest (Music and national consciousness)

VSEBINA: Slovensko narodno gibanje se je v osveščanju rojakov v veliki meri naslonilo na glasbo, zlasti zborovsko. Petje je navduševalo, pridobivalo, pa tudi brusilo ostrine različnih nasprotnikov. V času preganjanja Slovencev, zlasti pod fašizmom in nacizmom je bilo poglavitna oblika množičnega odpora. Glasba je mehčala tudi totalitarizem in prispevala k demokratizaciji slovenske družbe.

Celotni članek (v .pdf formatu)      

Matjaž Barbo
"Vesela pesem žalostno serce ovedrí - mila pesem ohladí njegove rane"
("A merry song cheers up a sad heart - a tender song soothes its wounds")

VSEBINA: Anton Martin Slomšek (1800–62) velja za enega najpomembnejših osebnosti prve polovice 19. stoletja na Slovenskem. S svojo izrazito narodnobuditeljsko držo zaznamuje slovensko nacionalno identiteto svojega časa, hkrati pa kot muzikalno občutljiv vzgojitelj poudarja pomen glasbe pri oblikovanju posameznikovega in širšega narodnostnega značaja. Referat skuša odgovoriti na vprašanja, kako se poudarjena zunajglasbena funkcija sklada z idejo avtonomno glasbeno lepega, ki se uveljavlja v času, ko je Slomšek živel, kako te ideje vplivajo nanj in v kolikšni meri v njegovih spisih odzvanja estetika prejšnjih stoletij, vse od antičnih in zgodnjekrščanskih piscev.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Nataša Cigoj Krstulović
"Glasba za rabo" kot družbenozgodovinski pojav v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem
("Utilitarian music" as socio-historical phaenomenon in the Slovenian territory in the second half of the nineteenth century)

VSEBINA: Institucionalno podprta, uveljavljena in množično razširjena glasba, t. i. »glasba za rabo«, je imela na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja hibriden značaj. V vseh ozirih preprosta glasba »v ljudskem duhu« je bila ponavljajoč vsebinski in oblikovni vzorec, ki je bil posledica zunajglasbenih dejavnikov in pomanjkljive glasbene izobrazbe. Ključna pri priznavanju meril njene uporabne vrednosti je bila recepcija. V oziru razumevanja normativnega pomena uporabne vrednosti se kažejo ključni etnični, zgodovinski, socialni vzročniki, med katerimi sta bili sredi 19. stoletja v ospredju konservativna, družabno-patriarhalna kulturna politika in socialna nediferenciranost. 

Celotni članek (v .pdf formatu)

Tomaž Faganel
Kritike zbora Glasbene matice v luči njegovega mednarodnega delovanja
(Reviews of the Glasbena Matica choir in the light of its international activity)

VSEBINA: Sporedi koncertov zbora Glasbene matice doma in v tujini in odmevi nanje ne morejo pokazati vrednostne sodbe, s katero bi danes ocenili umetniško moč tega ansambla. Poročila in kritike koncertov in turnej vsebujejo premalo glasbeno-strokovnih in nedvoumnih sodb, predvsem ne ocen, ki bi bile osvobojene poudarjenih občitkov poustvarjalne samopotrditve in kulturnega samozavedanja.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Leon Stefanija
Relativna avtonomija glasbe: primer Ljubljanskega dnevnika 1951-1961
(The relative autonomy of music: a case of Ljubljanski dnevnik 1951-1961

VSEBINA: Namen prispevka je podati podobo glasbene publicistike in vprašanja uporabnosti in avtonomije glasbe v petdesetih letih 20. stoletja, kot se kaže skozi analizo Ljubljanskega dnevnika v letih 1951–61. Z osredotočanjem na najbolj razširjeni dnevni časopis v totalitarnem obdobju slovenske novejše zgodovine avtor obravnava »relativno avtonomijo« glasbe s tremi tematskimi sklopi, ki postavljajo v središče pozornosti: 1. skladateljsko avtonomijo, 2. avtonomijo glasbe kot družbene institucije in 3. poslušalčevo avtonomijo.

Celotni članek (v .pdf formatu)

Jernej Weiss
Vprašanje avtonomnosti glasbene kritike v slovenskem dnevnem časopisju ob praizvedbi kantate Stara pravda Matije Tomca: med estetsko sodbo in političnim konstruktom
(The question of autonomy of musical review in Slovene daily newspapers on the first performance of the cantata Stara pravda by Matija Tomc: between an aesthetic judgement and political construct)

VSEBINA: Akademski pevski zbor Tone Tomšič je sklenil 10-letnico svojega delovanja leta 1956 obeležiti z jubilejnim koncertom. Za počastitev omenjenega dogodka je skladatelj Matija Tomc uglasbil kantato Stara Pravda, ki je bila praizvedena 12. marca 1956 v veliki Unionski dvorani. Izvedba je naletela na ostre odzive ortodoksnih marksističnih ideologov, ki so, zdi se, vodstvu zbora zamerili predvsem, da je po koncertu počastilo skladateljski prispevek katoliškega intelektualca Matije Tomca. Vodilni partijski ideologi so zaradi neljubega dogodka pritisnili na zbor tako močno, da je le ta izgubil dirigenta in tako skorajda razpadel v začetni, desetletje trajajoči povojni formaciji.

Celotni članek (v .pdf formatu)